Modemi
Zvok, ki ga Jože na začetku videa nostalgično predvaja, je znan vsem, ki so internet doživeli že v devetdesetih. Za kaj je pravzaprav šlo? Na internet se je na začetku priklapljajo preko telefonskega omrežja, ki je bil v prvi vrsti namenjen, no, telefonom in posledično govoru, zvoku. Modem se je nekako moral povezati s strežnikom na drugi strani in tako onemogočiti brskanje po spletu. Takrat je bilo to resnično le brskanje. Že slike so bile pogosto prevelik zalogaj za takratne hitrosti prenosa. Več ali manj se je bralo tekst. No, ker so žice znale le klicati, se je modem na začetku prižgal, nato je poklical telefonsko številko strežnika, ta pa mu je s svojimi zvoki odgovoril. Zmenila sta se par podrobnosti o prenosu in že smo bili na internetu. To je seveda zelo poenostavljena različica rokovanja (handshake), ki se ga je slišalo predvsem zato, da smo slišali, če je šlo kaj narobe.
Zvečer in zaseden telefon
Ker se je za povezavo uporabljalo telefonsko povezavo, se je tudi računalo čas, ki smo ga porabili na internetu. Večina operaterjev je imela od sedme ure zvečer cenejšo tarifo, tako da se je vedno čakalo 19:00 in potem se družin z računalniki ni dalo več klicati domov. Modem je za povezavo uporabljal telefonsko linijo in če je takrat kdo klical na domačo številko, je bila ta zasedena. Ta sistem je trajal kar dolgo, potem pa ga je nadomestil (V)DSL, ki je znal biti na internetu in klicati hkrati.
Široki pas
Od začetnih terminalov, prvih modemov, DSL povezav je bilo veliko napredka, a "zares" se je začelo dogajati, ko so prišle prve širokopasovne povezave. Hitrosti so šle v nebo, slike niso bile več težava, glasba tudi ne. Video je bil vedno manjši zalogaj. Prek spleta se je začelo igrati bolj zahtevne igre. Modemi so nehali piskati. Vsi smo se naučili, da je "večji" UTP telefonski kabel pravzaprav tisti za internet.
Po luftu
Od vseh tehnologij, ki jih danes uporabljamo, Wi-Fi deluje samoumevno. A začetki so bili bolj podobni stanju s tiskalniki. Vsak ga ima, dela včasih in velikokrat ga je treba ponovno zagnati. Prve brezžične usmerjevalnike je bilo treba nenehno prižigati in ugašati. Ta ritual je postal del vsakdana vseh, ki so imeli doma brezžični internet. Da, tudi danes se kdaj obesi, a je to tako redko, da niti ni več omembe vredno. Tu gre predvsem zasluga usmerjevalnikom in modemom operaterjev. Ti so več kot dovolj dobri za domačo uporabo. Tudi s prihodom optike in res visokih hitrosti jim nič ne pride do živega.
Doseg
Zadnja ovira brezžičnih usmerjevalnikov je doseg. Koliko anten imajo, niti ni važno, saj je njihova moč zakonsko omejena, tako domovi z veliko (težkimi) stenami hitro premagajo zračni internet. Ena rešitev je namestitev več dostopnih točk, a če so to samostojne enote, morajo potem naprave preklapljati med več mini omrežji.
Zato so zdaj moderni mesh sistemi, ki jih sestavljajo centralen brezžični usmerjevalnik, ki ima v ostalih prostorih svoje mini različice - satelite. Vse enote skupaj tvorijo enotno mrežo, tako da naprave brez težav preklapljajo med njimi, če se selimo iz sobe v sobo. Wi-Fi omrežje ima eno ime in eno geslo, ne glede na to, v katero napravo smo povezani. Mesh lahko tako vsem zagotovi popolno pokritost ne glede na velikost doma, debelino sten, količino nadstropij in način gradnje. Jožetova primerjava na koncu videa tako kar drži - po internetu res letimo z reaktivci.
Miške
Računalnika si danes ni mogoče predstavljati brez grafičnega uporabniškega vmesnika, kar je le resno ime za okna, ikone in menuje. Mnogi se še spomnijo časov, ko smo na zaslonih videli le črno podlago in bel tekst. Kasneje tudi zelen tekst ali pa modro podlago! Vsekakor pa smo vse počeli s tipkovnicami, na pomoč pa so vsake toliko prišli joysticki, ki so bili namenjeni igranju iger. Potem pa se je začel pohod grafičnih vmesnikov in če si hotel nekako priti do ikone, je bilo to lažje z miško kot pa smernimi tipkami na tipkovnici.
